»Moji uspehi so tudi Špicini uspehi.« - Benjamin Savšek [intervju]

Olimpijski prvak Benjamin Savšek že leta osvaja kolajne na velikih tekmovanjih v kanuju na divjih vodah. V zadnjih desetih letih je v povprečju osvojil skoraj dve kolajni na leto! Zastopa barve Slovenije in tudi Špice International. Njegova kariera je tesno povezana s Špičaki. Špica International je bila namreč prvi Savškov pokrovitelj. Ta vez med njima se je ohranila vse do danes.

Z olimpijskim prvakom iz Tokia 2021 smo se pogovarjali tudi o malo drugačnih temah.

Osvojili ste 18 medalj na velikih tekmovanjih po svetu. Kdaj ste prvič prišli v športno službo, torej uradno na trening kanuja na divjih vodah?

Z osmimi leti sem se vpisal v kajakaški klub Tacen. Takrat je bila to bolj igra na vodi. S 15 leti pa sem se uvrstil v mladinsko reprezentanco. To je bil čas začetka mednarodnih tekmovanj. Bili smo dobra družba in ta šport me je bolj pritegnil tudi s tekmovalnega zornega kota.

V teh letih me je začela podpirati Špica International. Hvaležen sem ji, da me spremlja že mojo celotno kariero. To je bilo v času, ko sem že kazal talent. Pokazala se je možnost, da se uvrstim tudi v člansko reprezentanco. Potreboval sem športno opremo in dodatne priprave.

Finančni zalogaj ni bil majhen. Zato je bilo zame zelo pomembno, da sem prišel do takšne podpore. Špica International je bila moj prvi pokrovitelj. Takrat, ko sem to najbolj potreboval. Še danes jo ponosno zastopam na vseh največjih tekmovanjih. Moji uspehi so zato tudi njihovi uspehi.

Kdaj so se pri vas pojavile zelo visoke ambicij, visoki tekmovalni cilji?

To se je zgodilo leta 2008, ko sem se uvrstil v člansko reprezentanco. Takrat sem na tekmovanjih nastopal s starejšimi slovenskimi vzorniki v ekipi, z Dejanom Kraljem, Dejanom Stevanovićem, Simonom Hočevarjem …

Ko sem se začel uvrščati v finale tekem, sem uvidel, da sem se sposoben uvrščati med najboljših deset tekmovalcev. Resno smo se posvetilu temu, da bi se mi uspelo prebiti tudi na olimpijske igre.

Konkurenca v slovenski reprezentanci je bila vedno močna. Nikdar se ni bilo lahko prebiti v ekipo. Leta 2012 sem se tako prebil na moje prve olimpijske igre v Londonu.

Foto: Barbara Reya

Kmalu so sledile medalje. Katera je bila prva?

Tega leta sem bil tretji na evropskem prvenstvu. To je bila moja prva medalja na velikih tekmovanjih in odskočna deska za naprej.

Na prvih olimpijskih igrah v Londonu 2012 sem bil v širšem krogu favoritov, a se mi ni izšlo. Te igre so bile zame bolj uresničitev sanj o nastopu na igrah. Najbrž sem malo podlegel pritisku na velikih tekmovanjih.

Zagotovo pa so bile izkušnje dragocene za poznejše osvajanje medalj. V desetih letih ste namreč osvojili 18 medalj. To je skoraj dve medalji vsako leto. Zelo veliko, kajne?

Da. A tudi porazi so imeli pri tem veliko vlogo. Če se vrhunski tekmovalci znajo kaj naučiti iz poraza in vztrajati na svoji poti, potem jih lahko prav porazi podžgejo za boljši nastop na naslednjih tekmovanjih.

Torej so bile OI v Londonu 2012 zelo koristne.

Lahko bi tako rekel. Vse se je super izšlo. Vrhunske rezultate sem dosegal po stopničkah, od evropskega in svetovnega prvenstva do olimpijskih iger v Tokiu 2021.

Je kdo v Sloveniji v vašem športu osvojil več kolajn?

Tudi Peter Kauzer jih ima veliko.

Vi se na stezi ukvarjate s časom. Špica International se tudi ukvarja s časom. To je vajina skupna točka. A čas je realen in tudi subjektiven. Včasih hitro mine, drugič traja in traja. Od štarta do cilja na vsaki tekmi bijete boj s časom. Ali vam na stezi kdaj čas teče hitreje, kdaj pa počasneje?

Čas na progi teče zelo hitro. Zlasti ko o tem, ali mi bo uspelo ali ne, odločajo stotinke. Res pa je včasih je na progi modro čas tudi malo ustaviti in skozi kakšno kombinacijo vratc zapeljati bolj previdno.

Kdaj vam čas na tekmovanju najpočasneje teče?

Pred štartom. 😊 Takrat sem nervozen in pod pritiskom. Med samo tekmo pa čas zelo hitro mine. Proga je dolga od 90 do 110 sekund. Potrebno je iskati stotinke pri vsakih vratcih na progi, tudi v protitočnih. In izkoriščati moč vode, da le pridem čim hitreje do cilja.

Težava seveda nastane po kakšnem dotiku vratc. V tistem trenutku se zavem, da sem zapravil dve sekundi in jih poskušam nadoknaditi. Več tvegam. V takšnih primerih je potrebne več sreče.

Na OI v Tokiu ste premagali prvega zasledovalca za 3 sekunde. Koliko bi bilo to v ekvivalentu sodnikovega podaljška v nogometu? 😊

Običajno je razlika med prvo- in drugouvrščenim sekunda do sekunda in pol.

Torej 3 sekunde prednosti pomenijo, kot da bi nogomet igrali 100 namesto 90 minut. Namesto običajnega do 5-minutnega sodnikovega podaljška bi odigrali kar 10-minutnega … 😊

Ja, to je res veliko. Je pa tudi res, da se je drugouvrščeni tekmovalec dotaknil vratc. Zato je imel dve sekundi pribitka.

Olimpijska medalja vam je zagotovo najdražja. Vam je še kakšna druga kolajna zelo ljuba?

Je. Na svetovnem prvenstvu v Londonu sem bil drugi z zaostankom zgolj štirih stotink. Le toliko me je ločilo od zmage. Pred tem sem bil tretji na svetovnem prvenstvu in nato dvakrat drugi. Seveda bi bilo lepo, če bi lahko pet stotink prednosti iz olimpijskih iger v Tokiu upoštevali v Londonu. 😊

Foto: arhiv Špice

Koliko časa porabite za trening?

Za trening dvakrat po uro in pol na dan, 10 mesecev v letu. Razen ob nedeljah, če ni tekmovanja. Včasih v pripravljalnem obdobju tudi trikrat na dan.

To pomeni okoli tisoč ur na leto.

Nikoli nisem tega izračunal. Za vrhunskega športnika je pomembno je to, da celotno življenje posveti športu. Zato je vloženega časa v šport bistveno več kot zgolj čas, ki ga posveti treningu. Ravnotežje z zasebnim življenjem je treba loviti nenehno.

Kaj vse je fizično pomembno za kanuista na divjih vodah, da okrepi s treningom?

V pripravljalnem obdobju si splošno kondicijo in fizično moč krepim tudi z drugimi športi, kot so tek, tek na smučeh, gorsko kolesarstvo, fitnes. Tudi z borilnimi veščinami, ki v meni prebudijo več borbenosti.

Pomembno je, da si ojačam celoten mišični sklop telesa. Vključno z nogami, za katere se na prvi pogled zdi, da v čolnu mirujejo. Vendar igrajo pomembno vlogo, saj prek njih prenašam moč iz rok ter trupa v čoln, ko ga obračam.

Kako pomembna je psihološka priprava pred štartom? Kako se na to pripravljate? Ne samo tik pred štartom.

Pri vrhunskem športu ne gre samo za moč mišic, temveč tudi za odzivnost, ki jo narekujejo možgani. V slalomu na divjih vodah je veliko nepredvidljivih dejavnikov: različne vremenske razmere, veter pa divja voda. Na vse to se je treba hitro odzivati.

Zato mi je vizualizacija proge in lastnega nastopa pred štartom pomembna, da se med nastopom maksimalno osredotočim na progo in aktiviram med slalomskimi vratci.  

Morda mi je pri tem pomagalo tudi to, da sem dobil ime Benjamin, ki ga tipično dobi najmlajši otrok v družini. Pogosto si morajo najmanjši med starejšimi in močnejšimi brati, bolj kot drugi, sami izboriti svojo identiteto in prostor pod soncem. Ta agilnost, ki sem jo vzgojil pod pritiskom, me izstreli na vrh.

Zaradi voženj, tekmovanj, priprav na treninge in tekme je vloženega časa seveda več.

Bistveno več. Med dopoldanskim in popoldanskim treningom se je treba posvetiti tudi času za regeneracijo, fizioterapijo in še kaj. Zato se vse športne aktivnosti raztegnejo tudi čez cel dan.

Ste kdaj nameravali izračunati, koliko časa ste vložili, da ste leta 2021 osvojili olimpijsko medaljo?

Nisem preračunal, ampak preveslanih kilometrov na vodi je bilo ogromno. Sam uživam v tem športu, zato je to lažje. Čeprav je včasih treba trenirati tudi v slabih pogojih.

Kolikšna je bila najnižja temperatura vode, ko ste veslali?

Mislim, da 5 ali 6 stopinj celzija. Soča je najhladnejša.

Kolikšna pa je bila najnižja temperatura zraka, ko ste veslali v vodi?

Minus 5, minus 6 stopinj celzija. Če je temperatura še nižja, začnejo vodne kapljice na opremi zelo hitro zmrzovati. Pri nižjih temperaturah od minus šest stopinj je treba biti zelo aktiven, sicer v vodi zmrzneš. Kljub temu imajo treningi v zimskih razmerah svoj čar.

Katera pa je bila največja lekcija, ki se je spomnite?

Najbrž tista z olimpijskih iger v Londonu. Bil sem v dobri poziciji po prvi vožnji. V drugi sta pred mano štartala takratna zvezdnika Michal Martikan in Tony Estanguet. Tribuna je ob njunih vožnjah ponorela. To je pomenilo, da sta vozila vrhunsko. Sam pa sem bil mlad in sem se nato malo panično lotil svojega nastopa.

Po tej izkušnji sem dojel, da se je treba res osredotočiti samo na svoj nastop. Pritiske pa odmisliti.

Če bi zdaj zaradi nekoga, ki bi vozil pred vami, ponorele tribune, bi vam bilo najbrž vseeno, kajne? 😊

Ah ne. Še vedno je prisoten pritisk. Toda znam se bolje osredotočiti na svojo vožnjo in poslušati svoje občutke. Zmaga nad samim sabo je največja zmaga.

Špica International skrbi za beleženje odsotnosti. Športniki veljate za disciplinirane. Pa vendar, ali ste kdaj, v vodnem žargonu, špricali? V šoli, na treningu …

Tudi to se je zgodilo. Danes se bolj zavedam pomena treninga. Ko sem bil mlajši, pa smo tudi prešpricali kakšen trening.

Kakšne so bile pa sankcije?

O posledicah je odločali trenerji. Našo prisotnost so beležili v razpredelnici. Če je bil kdo premalo prisoten, ga niso vzeli v kombi, ki je imel omejeno število sedežev. Takšen športnik ni šel z nami na tekmovanje.

Pa tudi sam pri sebi se nisem dobro počutil, če sem kdaj prešprical trening.

Torej je v vašem športu bolje špricati v vodi kot pa zunaj nje.

Da, točno tako. 😊

V svoji prvi službi ste zasluženo prejeli tudi državni zlati red za zasluge. Katera pa bo vaša druga služba, po zdajšnji karieri?

Bil sem poučen, da o tem še ne smem razmišljati, ker sicer mi lahko pojenja fokus v zdajšnji karieri. Vendar poskušam razmišljati tudi o času po koncu profesionalne športne poti.

Vse bolj me vleče med trenerje, s čimer bi svoje znanje lahko prenesel na nove generacije. Veseli me ta šport. Veseli me tekma s časom.

Foto: Barbara Reya

Če bo tako, boste še naprej veslali v Tacnu. Ne boste odšli veslat na mirnejše vode na ljubljanski Špici?

Ja, bolj me veselijo divje vode. Vsekakor pa je treba kondicijo piliti na mirnih vodah.

Katera proga na svetu vam je najbolj všeč?

Najbolj mi je pri srcu proga v Tacnu, čeprav jo je že načel zob časa. Med modernimi progami pa mi je najbolj všeč londonska, ki je divja in sodobno zasnovana.

Moderne proge danes delujejo na črpalke, izven rečnih strug. Ob progi je tekoči trak, tako da ni treba prenašati opreme nazaj na štart peš. Celoten čas je tako mogoče maksimalno izkoristiti za trening.

Kaj pa reka? Katera vam je najbolj pri srcu?

Soča.

Pa v tujini?

V tujini sem preveslal precej rek. Ampak na Soči najbolj sprostim svojo dušo in telo. Ponuja na izbiro, adrenalin ali sproščanje v lepotah narave.

OKVIR:

Kar 18 kolajn na velikih tekmovanjih

Na Evropskem prvenstvu 2012 v Augsburgu je v disciplini C1 slalom osvojil bronasto medaljo.

Leta 2015 v nemškem Markkleebergu pa tudi zlato in naslov evropskega prvaka.

Na svetovnem prvenstvu leta 2013 v Pragi je osvojil tretje mesto, že naslednje leto 2014, pa v ameriškem Deep Creeku srebrno kolajno in svoj uspeh ponovil tudi v letu 2015 v Londonu, kjer je za vodilnim zaostal za 4 stotinke sekunde.

Potem ko je bil na dveh svetovnih prvenstvih zapored dvakrat drugi, mu je leta 2017 uspelo povzpeti se na najvišje mesto. Tako je 30. septembra 2017 v francoskem Pau opravil z vso konkurenco in postal svetovni prvak.

Na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2021 je osvojil prvo zlato olimpijsko medaljo za slovenski kanuizem na divjih vodah.

To so nekatere kolajne Benjamina Savška. Skupaj jih je na evropskih, svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah - posamično in na skupinskih tekmah - osvojil kar 18.  

Poudarki:

• Veseli me ta šport. Veseli me tekma s časom.
• Špica je bila moj prvi pokrovitelj. Takrat, ko sem to najbolj potreboval.
• V tujini sem preveslal precej rek. A na Soči najbolj sprostim svojo dušo in telo.
• Če se tekmovalci znajo učiti iz porazov, jih lahko prav porazi podžgejo.