Podatki (naj) potujejo hitreje kot tovor

Gospod dekan, če pogledamo zemljevid digitalno razvite logistike, kje se trenutno nahaja Slovenija v primerjavi z logističnimi velesilami, kot je Nizozemska?

Slovenija ima izjemno izhodišče. Naša strateška lega, Luka Koper, močno izvozno usmerjeno gospodarstvo in visoka raven logističnega znanja nam dajejo odlično popotnico. Vendar pa v primerjavi z Nizozemsko še nismo dosegli ravni sistemske digitalne povezanosti celotnega ekosistema. Nizozemska, če jo vzamemo kot zgled, prednjači predvsem zato, ker logistike ne razume le kot golega transporta, temveč kot podatkovno vodeno infrastrukturo države. Pri nas imamo sicer odlične posamezne rešitve, manjka pa nam več interoperabilnosti, skupnih podatkovnih standardov in hitrejši prenos digitalnih inovacij v prakso. 

Kaj natančno pomeni ta sistemska digitalna povezanost v vsakdanjem poslu?

V bistvu gre za neovirano izmenjavo standardiziranih podatkov med vsemi deležniki v oskrbovalnih verigah – torej med logističnimi podjetji, državnimi organi in pristojnimi agencijami. Takšna horizontalna in vertikalna povezanost je nujna za učinkovit pretok blaga. Podatki morajo namreč potovati pred samim fizičnim tovorom. To nam omogoča predvidevanje procesov in ključno zmanjševanje administrativnih ovir. 

Evropsko poročilo o digitalnem desetletju za Slovenijo sicer poudarja našo dobro razvito digitalno infrastrukturo, hkrati pa opozarja na zaostanek pri digitalnih kompetencah. To neposredno vpliva na našo zmožnost, da te kompleksne podatkovne povezave uspešno implementiramo v realnem poslovnem okolju. 

Ali slovenski izobraževalni sistem sploh uspe usposobiti profile, ki razumejo tako fizične procese kot podatkovno arhitekturo sodobne logistike?

V bistvu da, vendar potrebe gospodarstva rastejo hitreje kot tradicionalni izobraževalni modeli. Sodobni logist danes ne sme več razumeti le skladišča, transporta ali proizvodnje, ampak mora obvladati podatke, informacijske sisteme, umetno inteligenco (UI) in odločanje na podlagi podatkov v realnem času. Na Fakulteti za logistiko zato to panogo razumemo izrazito interdisciplinarno – kot neločljivo povezavo fizičnih tokov, informacijskih tokov in digitalnih platform, ki povezujejo podjetja, dobavitelje in končne uporabnike. V naše programe smo uvedli veliko vsebin s področja uporabe umetne inteligence, podatkovne analitike in naprednih tehnologij. Ključen izziv za celoten izobraževalni sistem je, da te kompetence ne ostanejo ločene po področjih, temveč da vzgojimo strokovnjake, ki suvereno obvladujejo tako operativno logistiko kot digitalno arhitekturo modernih oskrbovalnih verig. 

Verjetno pa se te kompetence razlikujejo glede na stopnjo študija?

Nujno je razumeti, da različni nivoji študija ponujajo različen nabor kompetenc. Medtem ko je pri nižjih stopnjah študija poudarek predvsem na usvajanju specifičnih praktičnih spretnosti, to na višjih, univerzitetnih in magistrskih stopnjah nadgradimo s široko paleto strateških znanj. Prav ta strateška širina, ki omogoča analitično presojo, vodenje kompleksnih sistemov in dolgoročno načrtovanje oskrbovalnih verig, je v današnjem, hitro spreminjajočem se poslovnem okolju postala nenadomestljiva komponenta vsakega sodobnega logista. 

Kaj mora danes vedeti sleherni logist?

Predvsem to, da je logistika danes podatkovno gospodarstvo. Kdor upravlja podatke, procese in digitalne platforme, v veliki meri upravlja tudi tokove blaga, odzivnost podjetij in konkurenčnost celotnega gospodarstva. 

Kako lahko digitalizacija javne logistične infrastrukture neposredno izboljša učinkovitost zasebnih B2B-povezav?

Danes konkurenčnost podjetij ni več odvisna zgolj od transportnih kapacitet, ampak predvsem od hitrosti, kakovosti in lastništva informacij. Če so ključni javni logistični sistemi – od Luke Koper, železniške infrastrukture, terminalov pa do carinskih postopkov – digitalno povezani in podatkovno dostopni v realnem času, lahko podjetja bistveno učinkoviteje upravljajo svoje oskrbovalne verige. To v praksi prinaša boljšo napoved prihodov tovora, hitrejše načrtovanje proizvodnje, optimizacijo skladiščnih kapacitet in dramatično manj nepredvidenih zastojev. Interoperabilni sistemi, avtomatizirana izmenjava podatkov in večja transparentnost logističnih tokov postajajo ključni dejavniki uspeha. 

Pa je/bo to dovolj za dolgoročni uspeh?

Nikakor, samo digitalizacija javne infrastrukture ne bo dovolj. Digitalno zrela morajo postati tudi podjetja sama. Slovenija in širše Evropska unija bosta morali v prihodnje veliko bolj intenzivno graditi lastne digitalne kompetence, platforme in tehnološke rešitve. Prevelika odvisnost od globalnih tehnoloških gigantov namreč dolgoročno pomeni resno strateško tveganje. Zato digitalizacija logistike ni več samo tehnološko vprašanje, ampak vprašanje gospodarske odpornosti in digitalne suverenosti Evrope. 

Zadnja leta so zaznamovali pretresi. Kako lahko boljša informatizacija pomaga slovenskim podjetjem pri hitrejšem odzivanju na globalne šoke v oskrbovalnih verigah?

Globalni šoki so žal postali naša stalnica. Soočamo se z geopolitičnimi napetostmi, motnjami v transportu, nihanji cen energentov, pomanjkanjem surovin in vremenskimi ekstremi. V takšnem okolju se podjetja, ki razpolagajo s pravočasnimi in kakovostnimi podatki, lahko odzovejo bistveno prej. Boljša informatizacija omogoča zgodnje zaznavanje tveganj, simulacije alternativnih scenarijev, pravočasno preusmerjanje tokov, optimalnejše upravljanje zalog in hitrejšo komunikacijo s partnerji. Vendar ključ ni samo v tem, da podatke imamo, ampak da jih znamo med seboj povezati in pametno uporabiti za sprejemanje odločitev. To je tista ključna razlika med podjetjem, ki šok samo nemo nemočno prestane, in podjetjem, ki se mu zna proaktivno prilagoditi. 

Kako pa ocenjujete sodelovanje med univerzo in gospodarstvom? Kje bi morala akademska sfera močneje podpreti slovenske proizvajalce?

Sodelovanje je dobro, vendar bi moralo biti bistveno bolj strateško in dolgoročno. Prevečkrat namreč sodelujemo zgolj projektno, premalo pa gradimo trajne razvojne platforme, kjer bi podjetja, univerze in javni sektor z roko v roki razvijali rešitve. Ključna ovira, ki jo moramo čim prej preseči, je prav to pomanjkanje strateškega sodelovanja na sistemski ravni. Manjkajo nam dolgoročni mehanizmi, ki bi spodbudili vlaganja industrije v raziskave in razvoj, ki ne bi bila le ad-hoc ali kratkoročne narave, temveč stabilna in strateško zasnovana naložba v prihodnost. To je edina pot, ki bo omogočila resničen preboj slovenske logistike. 

Na katerih konkretnih področjih vidite največji potencial za skupne projekte?

Akademska sfera lahko slovenske proizvajalce izjemno podpre pri uvajanju digitalnih dvojčkov oskrbovalnih verig, optimizaciji transporta in skladišč, napovedni analitiki, umetni inteligenci, napredni sledljivosti, trajnostnem poročanju (ESG) ter kibernetski odpornosti logističnih sistemov. Pri tem pa je ključno, da rešitve testiramo v realnih okoljih, ne le zaprti v laboratorijih. Slovenija ne bo konkurenčna zato, ker bi bila največja – ker nikoli ne bo. Konkurenčna bo zato, ker bo znala biti hitra, povezana, podatkovno pametna in nišno odlična.