Pisano popotovanje črtne kode skozi oskrbovalno verigo

Črtna koda je danes vseprisotna, najdemo jo na skoraj vsakem neživem predmetu na tem planetu (in tudi na nekaterih živih bitjih!). Pravzaprav jo vse, kar je treba evidentirati v dobavni verigi ali spraviti čez blagajno, zagotovo ima. Te drobne črtice so se tako zelo zakoreninile v naš način dela, da se večina ljudi sploh ne spomni časov, ko še nis(m)o uporabljali črtnih kod za sledenje izdelkov in zalog. Ta inovacija je dobesedno povzročila revolucijo v dobavni verigi, zato ji v tem blogu namenjamo več pozornost in spomnimo na več pomembnih mejnikov iz sveta črtne kode.

Izumitelj črtne kode je bil Joe Woodland, ki je po navdih našel v pikah in črticah Morsejeve abecede, saj je izumil podoben pristop za poenostavitev popisa zalog izdelkov. Kot inženir je namreč leta 1949 dobil nalogo in izziv poenostaviti in pohitriti nakupovanje v trgovini z živili. Njegova rešitev je bila, da bi bil vsak izdelek označen na način, ki bi odpravil ročno delo pri določanju cen (in odpravil potrebo po iskanju cen, kadar na izdelku manjka nalepka s ceno). Ta sprva preprost koncept se je v naslednjh desetlvanjetjih razvil v nekaj veliko bolj zapletenega in daljnosežnega – tako glede same uporabe in koristi. 

Woodland je skupaj z Bernardom Silverjem prijavil patent za svojo rešitev: črtno kodo, ki je vsebovala ceno izdelka in druge informacije (čeprav je bila v prvotni obliki niz koncentričnih krogov); patent je bil podeljen leta 1952. Možakarja sta prikazala koncept delovanja edinstvenih črtnih kod in z njim povezano napravo za skeniranje, vendar fotografije prvotne opreme ne obstajajo več. Za branje črtne kode naj bi med drugim uporabljala 500-vatno žarnico in osciloskop. Čeprav je bila zamisel odlična, je bilo za dejansko uvedbo še prezgodaj – manjkal je predvsem računalnik, ki bi vse skupaj omogočil. Črtna koda je namreč skupek v črtice pretvorjenih številk in črk, ki jih osmisli šele zaledni sistem. 

Za rojstni kraj črtne kode, kot jo poznamo danes, pa velja mesto Troy v ameriški zvezni državi Ohio. V tamkajšnji lokalni trgovini z živili, imenovani Marsh Supermarket, je bil (šele) leta 1974 na blagajni skeniran prvi izdelek, označen s črtno oziroma t. i. univerzalno kodo izdelka (UPC). Šlo je za paket žvečilnih gumijev.

Sprva nerazumljena inovacija

Toda prvi koraki uveljavljanja črtne kode so bili nepričakovano težki, pravzaprav zelo težki. Javnost je ni razumela, še več, skladno s strahom pred novo tehnologijo, ki krade delovna mesta (vam zveni znano?), se je v protest črtni kodi zbrala širša civilna družba. Protesti proti uvajanju črtne kode so v ZDA trajali kar pet let, vmes je vlada ustanovila celo posebno preiskovalno komisijo, ki je preučila njen vpliv na trgovino in gospodarstvo. 

Ugotovitvam, da črtna koda trgovini, podjetjem in državi bolj koristi kot škodi, je nato v 80. letih prejšnjega stoletja sledilo precej hitro uvajanje sistema črtne kode v trgovine. Najprej v ZDA, a kaj hitro tudi na drugih kontinentih. Danes so te slavne črtice malodane na vsakem izdelku.

Tehnološki mejniki črtne kode

Ali ste vedeli, da …

 💡je bil leta 1982 predstavljen prvi integrirani skener CDD, predhodnik današnjih naprav za skeniranje,

💡je bil leta 1986 je patentiran prvi ročni laserski skener,

💡so letalske družbe leta 2005 začele tiskati črtne kode na letalske vozovnice,

💡so mobilni telefoni leta 2008 dobili tehnologijo za prikaz črtnih kod?

Mimogrede, predsednik ZDA George Bush je (šele) leta 1992 Woodlandu podelil nacionalno medaljo za tehnologijo in inovacije za njegov prispevek k razvoju sodobne tehnologije. 

Črtna koda je temeljni kamen sistemov označevanja in sledenja izdelkov

Podjetja, proizvodna in trgovska, si svojega dela brez črtne kode ne predstavljajo več. »Vsi sistemi v proizvodnji ali skladišču podjetju nič ne pomagajo, če izdelek ne pride ustrezno označen. Ali, še huje, če pride napačno označen, saj se mora z napako ukvarjati bistveno več ljudi,« razsežnosti rabe črtne kode povzame Urban Brodnik, vodja oddelka rešitev za označevanje v podjetju Špica International, in nadaljuje:  

»Črtna koda razbremeni zaposlene po vsem podjetju. Sistemi za označevanje izdelkov resda niso seksi, so pa skupaj s črtno kodo izredno pomembni za sodobno poslovanje. To se brez ustreznih etiket in oznak dobesedno ustavi. Noben sistem, lokalni ali v oblaku, podjetju ne pomaga, če izdelek fizično ni pravilno označen.«

Standardizirano označevanje

Evropa je standardizirano označevanje z nekaj let zamude prevzela od ZDA oziroma ga posnemala. Za črtne kode skrbi organizacija EAN (European Article Associaton, kasneje EAN International), ki je 12-mestne številke sistema UPC iz ZDA razširila na 13 mest (dolžina evropske t. i. EAN-kode).  

Pozneje sta se omenjena sistema povezala in prevzela ime EAN-UCC, a sta še vedno ločeno določala oznake črtnih kod, poskrbljeno je bilo le za to, da se ista oznaka ni mogla pojaviti v obeh sistemih. A ker svet zelo hitro proizvaja na milijone novih izdelkov, je bilo treba najti primernejšo rešitev. 

Oba omenjena akterja sta od leta 2005 del organizacije v GS1, ki skrbi za t. i. globalni jezik poslovanja in združuje lokalne članskih organizacije v več kot 150 državah, v katerih podjetja vsak dan opravijo več milijard transakcij, torej mora biti sistem robusten in zanesljiv. Sistem GS1 je skupek standardov za učinkovito upravljanje oskrbovalne verige z edinstvenim označevanjem izdelkov pa tudi lokacij in storitev. Osnovo omenjenega sistema predstavlja edinstvena oznaka posameznega izdelka, ki velja za cel svet. Ta oznaka nato pospeši vse procese v proizvodnji, logistiki in trgovini. Po zaslugi avtomatskega zajema podatkov in njihove izmenjave je moč relativno hitro in enostavno slediti izdelkom. 

Za vstop v svet globalnega označevanja v Sloveniji skrbi organizacija GS1 Slovenija, ki posameznemu podjetju dodeli nabor oznak, ki jih lahko uporablja. S tem podjetje vstopi v oskrbovalno verigo s standardiziranim označevanjem, ki ga prizava cel svet, posamezen izdelek pa dobi EAN-kodo, s katero se v nadaljevanju pomika po oskrbovalni verigi vse dokler ne pristane v rokah končnega kupca/uporabnika. 

»Laikom je črtno kodo še najlažje razložiti s prispodobo registrske tablice. Gre za t. i. unikatni identifikator izdelka, ki velja po vsem svetu, za kar je seveda zaslužna prav standardizacija. Brez te bi vladal kaos,« pravi Brodnik. 

Podatki morajo prehitevati pot črtne kode

Da sistem črtnih kod deluje v Sloveniji in po vsem svetu, skrbi elektronska izmenjava podatkov. Ta je izjemnega pomena, saj morajo podatki v praksi prehitevati pot(ovanje) črtne kode. »Zgolj če so v zaledju urejeni podatki, črtna koda uporabniku – npr. skladiščniku ali logistu – nekaj pove,« razloži sogovornik. 

Sodobni skladiščni informacijski sistemi (WMS) denimo znajo poslovnim partnerjem poslati najavo, kaj vse se nahaja na posamezni paleti ali v tovornjaki, četudi gre za izrazito mešano blago. Na strani prevzemnika zato zadostuje že eno skeniranje ustrezne črtne kode za prevzem več izdelkov. »Če so odnosi med naročnikom in dobaviteljem urejeni na nivoju elektronske izmenjave podatkov (EDI), črtna koda močno pohitri poslovanje. Distribucija oziroma logistika praviloma nikoli nista ozko grlo.«