Logistika prihodnosti stavi na povezovanje, sodelovanje in UI

Kakšna je vizija Slovenskega logističnega združenja glede digitalnega povezovanja slovenskega gospodarstva v enovit logistični ekosistem?

Osnovna ideja Slovenskega logističnega združenja je v povezovanju. Povezujemo vse, ki so kakorkoli vpeti v logistiko – pa naj bodo to proizvodna, logistična in transportna podjetja ali pa ponudniki digitalnih in tehnoloških rešitev. Posebno pozornost v zadnjem času namenjamo tudi mladim. 

Koncepta digitalnega povezovanja v enovit logistični sistem celotnega slovenskega gospodarstva pod okriljem države pa ne podpiram. Na ravni platform se podjetja že danes znajdejo po svoje; uporabljajo uveljavljene rešitve tipa TIMOcom ipd. ter tako učinkovito zapolnjujejo proste kapacitete. Ne vidim potrebe, da bi kaj takšnega počela država. 

Je pa ta smer povezovanja nujna na ravni podjetij, ko govorimo o stroškovni optimizaciji. Podjetja namreč sama težko optimalno zapolnjujejo kapacitete, pa naj bodo to tovorne ali skladiščne. Povezovanje je najcenejša pot k optimizaciji, saj ne stane nič, prinese pa lahko ogromno. Tu je potreben premik v ekonomiji in miselnosti, ne v regulaciji. Ko bomo kot naročniki dovolili svobodo pri optimizaciji in nas ne bo več motilo, če je zraven našega blaga na tovornjaku tudi blago našega konkurenta, takrat bodo stroški začeli drastično padati. 

Slovenija je že naredila nekaj korakov v pravo smer, na primer z uvedbo digitalnega prevoznega lista (e-CMR). Kje pa so praktične ovire za popolno opustitev papirja v B2B-komunikaciji?

Slovenija je bila med prvimi državami, ki je ratificirala protokol e-CMR in nato tudi uredbo eFTI. Zelo hitro smo zabeležili tudi prve uvedbe v redno poslovanje, vendar se vse znova ustavi pri regulaciji in njeni izvedbi v praksi. Tudi če imamo podpisan in ratificiran protokol, nam to v ekonomskem smislu nič ne pomaga, če prevoznik, ki istovetnost blaga izkazuje z elektronskim CMR-jem, ob kontroli na cesti ostane brez vozila in mora svoj prav dokazovati na sodišču. Celo v primeru, ko ima prav in tožbo kasneje dobi, je poslovna škoda že narejena – v logistiki se kolesa tovornih vozil pač morajo vrteti. Praktičnih ovir v tehnološkem smislu v bistvu ne bi smelo biti, težava je v rigidnosti nadzornih organov. 

Ali standardizacija procesov spodbuja podjetja, da logistiko prepustijo zunanjim izvajalcem (3PL- in 4PL-ponudnikom), ali jim z naprednimi orodji lažje omogoča, da jo upravljajo sama?

Če s standardizacijo mislimo na poenotenje formatov in procesov, je cilj povsem jasen: dvig produktivnosti vzdolž celotne oskrbovalne verige. Delo je s standardi enostavno lažje. In to velja ne glede na to, ali se procesi odvijajo znotraj lastne logistike ali pa v okviru zunanjih partnerjev (3PL/4PL). 

Danes je težko posplošeno reči, ali je boljša logistika v lastni režiji ali zunanja izvedba. Razlogi za eno ali drugo pot so od podjetja do podjetja različni, zato ne obstaja univerzalna SWOT-analiza, ki bi vnaprej določila zmagovalni model. Napredna digitalna orodja pa so dejstvo. Rešitve za logistične procese ponujajo vedno več, zato je ključno, da podjetja aktivno spremljajo trg in vedo, kaj je na voljo – ne glede na to, kako standardizirani so njihovi trenutni procesi in oprema. 

Pomanjkanje delovne sile podjetja vse bolj sili v avtomatizacijo skladišč. Ali ima Slovenija po vašem mnenju jasno strategijo, kako naj podjetja digitalizacijo skladišč uvajajo postopno in trajnostno?

Ne, Slovenija na tem področju do sedaj ni imela jasne strategije. Digitalna preobrazba je v logistiki nujna in spodbujanje podjetij v tej smeri je izjemno pomembno. Drži, da sta avtomatizacija in robotizacija primeren odgovor na težave z delovno silo, a nista vedno edini ali pravi odgovor za vsako ceno. Enako velja, ko govorimo o kompleksnih procesih in izdelkih, kjer želimo povečati učinkovitost in znižati stroške na enoto. 

Osebno menim, da bi morala država te procese močno spodbuditi. Nujno bi bilo drastično povečati sredstva za digitalno preobrazbo in RRI-projekte (raziskave, razvoj in inovacije). Potrebujemo dodatne spodbude za naložbe v modernizacijo proizvodnje in logistike, bodisi z davčnimi olajšavami ali drugimi finančnimi mehanizmi. Podjetja namreč povečujejo dodano vrednost na obeh straneh enačbe: na eni z razvojem in prodajo izdelkov z višjo vrednostjo, na drugi pa s povečevanjem produktivnosti – torej z istimi sredstvi in stroški proizvesti več. Avtomatizacija in robotizacija naslavljata prav to drugo stran. 

Kako naj se mala in srednje velika podjetja odločajo za avtomatizacijo skladišč, ne da bi pri tem tvegala preveliko zapletenost sistemov in odvisnost od posameznih ponudnikov tehnologije?

Avtomatizacija ni vedno nujna. Kot vsaka investicija mora imeti tudi avtomatizacija skladišča jasen donos (ROI). Včasih logistični proces zaradi svoje narave ali obsega preprosto ne prenese visoke naložbe v opremo. V takšnih primerih se da ogromno narediti z vitkimi koncepti, z optimizacijo z mehkimi ukrepi in manjšimi, postopnimi tehnološkimi izboljšavami. Je pa res, da se je ponudba na tem področju v zadnjem času pomembno izboljšala in prilagodila tudi manjšim sistemom. 

Ob tem bi opozoril na drugo, večjo težavo: podjetja premalo vlagajo v razvoj lastnih kadrov ali oddelkov, katerih naloga bi bila skrb za razvoj logistike in tehnologije. Potrebujemo ljudi, ki tehnologijo poznajo, razumejo vitke koncepte, se izobražujejo, obiskujejo sejme in si ogledujejo dobre prakse v živo. Strošek logistike v skupni realizaciji, število pobiranj na vrstico, strošek logistike na kos – to so osnovni kazalniki uspešnosti (KPI), ki jih morajo v podjetjih natančno spremljati. Logično je, da morajo ukrepi in naložbe te vrednosti izboljševati. Analiza teh indikatorjev mora postati sestavni del vsake odločitve za modernizacijo. 

Ali vidite avtomatizirana in digitalno vodena skladišča tudi kot pomemben element odpornosti dobavnih verig v kriznih razmerah, ali gre primarno le za orodje za zniževanje stroškov?

Živimo v času, ko je vpliv globalnih dogodkov na naš vsakdan izjemen, kar je v logistiki še toliko bolj opazno. Sledljivost in vidljivost skozi celotno dobavno verigo zato postajata ključna ukrepa za zagotavljanje odpornosti. Ko govorimo o odpornosti oskrbovalnih verig, to pomeni, da se ne smemo zanašati zgolj na eno logistično pot, temveč moramo graditi alternative. Upravljanju tveganj moramo v logistiki dati resno težo, in to ne le na papirju. Pametno je treba upravljati lastne zaloge; dogma o minimalnih zalogah za vsako ceno ali konceptu just-in-time (dobava direktno na linijo) že dolgo ne pije več vode. Avtomatizacija in digitalizacija sta pomembna elementa pri gradnji te odpornosti, a sta le del širšega mozaika. In kar je najpomembneje: ko govorimo o odpornosti dobavnih verig, moramo ciljati na sprejemljive stroške, ne pa nujno na najnižje. 

Kateri tehnološki trend bo po vašem mnenju v naslednjih dveh letih najbolj zaznamoval delo povprečnega slovenskega logista?

Umetna inteligenca je v povezavi z logistiko nedvomno najpomembnejši tehnološki trend. Če smo natančni, je definicija logistike kot golega skladiščenja in transporta danes preozka. Oskrbovalne mreže v osnovi obsegajo celoten materialni in podatkovni tok od dobavitelja do končnega kupca. Umetna inteligenca danes posega v prav vsak korak tega procesa – od napovedovanja prodaje in avtomatizacije oskrbe z materiali do optimizacije intralogističnih procesov, načrtovanja transportnih poti ali avtomatizirane prepoznave vsebine na dokumentih. Skratka, tista podjetja, ki umetne inteligence danes še ne uvajajo v svoje procese, so že pozna.