Logistika je umetnost iskanja reda v kaosu: brez standardov in podatkov tehnologija odpove

Idealna logistika bi bila povsem digitalizirana in avtomatizirana. Se vam zdi ta tehnološki ideal v praksi sploh dosegljiv?

Logistika je dvojna zgodba – po eni strani gre za čisto inženirstvo, po drugi pa za družboslovje. Vsebuje ogromno tehničnih rešitev, a hkrati zahteva nenehno povezovanje in integracijo v skupnost. Dejstvo je, da stvari brez ljudi enostavno ne delujejo. V inženirstvu 100-odstotna zanesljivost ne obstaja, gibljemo se morda pri 99,9 odstotka, in enako velja za logistiko. 

Postavljeni ideal je sicer pravilen kot smerokaz, vendar v praksi ni povsem dosegljiv. Meje se namreč nenehno premikajo in vedno se pojavi nekaj novega, kar omogoča dodatne izboljšave. Težko bomo prav vse standardizirali do konca, saj se tudi narava nenehno razvija in vzpostavlja nova ravnovesja. Logistika je v svojem bistvu umetnost iskanja novih, učinkovitih rešitev. Mora pa obstajati red – brez njega nemudoma nastopi kaos. 

Kje vidite največje ozko grlo pri zagotavljanju sledljivosti pošiljk od proizvodne linije do trgovske police?

Glavna izziva sta digitalizacija in identifikacija. Sama sledljivost pošiljk je načeloma zagotovljena, saj ima blago svoje »serijske« oznake. Pravi izziv pa je sledljivost in spremljanje drugih spremljajočih podatkov v realnem času. Postaviti si moramo vprašanje, kaj je sploh smiselno spremljati. Predstavljajte si, da se prevrne tovornjak s svinjskimi polovicami in vsi vpleteni več ur čakajo na inšpektorja. Če morate pri takšnem tovoru neprekinjeno zagotavljati hladno verigo, postane sledljivost izjemno zahtevna. Bodo to meso predelano v paštete – bodo te ustrezno označile izvor? Takšni izdelki bi morali biti opremljeni s termično občutljivimi etiketami, sistem pa bi moral vedeti, kako na odstopanja odreagirati. Je pa res, da bi, če bi dosledno upoštevali vse teoretične ideale, morali v praksi vsak dan zavreči precej, velikoodstotkov »svežih« izdelkov. To je realno težko izvedljivo in nespametno, čeprav morajo biti letvice standardov postavljene visoko. 

Ozko grlo je torej vprašanje, ali so obstoječi sistemi identifikacije sposobni te podatke spremljati in voditi. Pametna »osebna izkaznica izdelka« bi morala vsebovati bistveno več logističnih podatkov in biti neposredno povezana s senzoriko. Rešiti moramo dve področji: smiselno se odločiti, kaj sploh potrebujemo v realnem času (kar je logistično izjemno težko), in določiti frekvenco vzorčenja podatkov. Nato moramo te aplikacije povezati med seboj. Razvoj gre naprej: začeli smo s šifro izdelka, nadaljevali s črtno kodo, danes imamo QR-kode, vprašanje pa je, kdaj bo standard postala optična razpoznava stanja izdelka. Fizični tok blaga danes deluje dobro, informacijski tok pa zaostaja – manjkajo ključni podatki, kot so natančne temperature, roki uporabe ali sestavine. To postaja še bolj izrazito zdaj, ko prevladuje zelena agenda, ki zahteva natančno sledenje količini sestavnih delov. 

Kaj pa avtomatizacija naročanja? Ali so slovenska podjetja že pripravljena na algoritmično napovedovanje povpraševanja, ki bi avtomatsko sprožalo B2B-naročila brez posega ljudi?

Samo avtomatsko B2B-naročanje (angl. business-to-business) brez posega človeka tehnično sploh ni nobena znanstvena fantastika. Veliko zahtevnejša naloga je algoritmično napovedovanje povpraševanja. To temelji na naprednih statističnih modelih. Verjetnosti izračunavamo na podlagi zgodovinskih podatkov, ključno pa je ugotoviti, kako natančna je sploh lahko takšna napoved. Vprašanje je, kaj želimo napovedati. Zadovoljevanje bazičnih človeških potreb je dokaj predvidljivo, človeških muh pa bistveno težje. Kdo lahko z gotovostjo napove, kaj si bo nekdo danes zaželel za kosilo? 

Sama tehnologija za avtomatizacijo naročanja je razmeroma enostavna za implementacijo, vendar slovenska podjetja nanjo večinoma niso pripravljena. Razlog? Podjetja nimajo (dovolj) podatkov. Sicer razmišljajo o avtomatskem dopolnjevanju zalog, a za kaj takega morajo imeti najprej postavljeno ustrezno infrastrukturo: zbrati morate podatke za obdelavo, zagotoviti njihovo izmenjavo in povratne informacije. Šele takrat lahko avtomatika dela »v miže«. Vmes so seveda kontrolne točke, kjer lahko algoritem znotraj določenih toleranc sam popravlja napake. Prednost stroja je jasna: avtomatika nikoli ne bo naročila nekaj »natančno napačno«, medtem ko človek to zlahka stori. 

Pomanjkanje usposobljene delovne sile postaja stalnica. Ali menite, da bo pritisk trga slovenska podjetja prisilil v avtomatizacijo skladišč hitreje, kot so to pripravljena storiti organizacijsko in informacijsko?

Odgovor je hkrati da in ne. Kadrovska podhranjenost je dejstvo. Delavcev ne morete kar uvoziti v neomejenih količinah; delavca lahko ga le imate in ga vzgojite. Podjetje lahko opravi le toliko dela, kolikor ga zmorejo opraviti ljudje, oziroma je vse odvisno od tega, koliko kapitala – torej orodij in denarja – investira v procese.  

Danes imamo paradoks: pomanjkanje delovne sile ob nenehnem rasti potreb po storitvah. Če bi zmanjkalo kerozina, bi takoj odpadla vsa nepotrebna potovanja. Podobno je z dejavnostmi, ki jih ljudje za čisti obstoj sploh ne potrebujemo, pa vseeno cvetijo. Soočamo se tudi s psihološkimi pregradami – delo v skladišču ali kamnolomu velja za umazano. Poglejte samo trgovine, ki so v resnici največji »kamnolomi«: že v Sloveniji morajo zaposleni ročno znositi na tisoče ton blaga na police, ljudje pa nato dnevno domov odnesejo 10.000 do 15.000 ton tega blaga. In potem se čudimo, da primanjkuje kadra. Preprosto ni »fensi« biti uslužbenec v trgovini ali skladišču (logistiki), pa še slabo plačano je. 

Pomanjkanje kadra v skladiščih je zgodovinska stalnica – ljudje pač po naravi ne želimo opravljati težkih fizičnih del. Drugi sistemi so v preteklosti ta problem reševali s kastami, danes, v svobodnem svetu, pa ga moramo rešiti s tehnologijo in avtomatizacijo. Trg podjetja neizogibno sili v hitrejšo avtomatizacijo skladišč, saj uvoz delovne sile ne zmanjšuje problema, ravno obratno … pa o tem več kdaj drugič. Izračun podjetij je jasen: ko strošek zaposlenega doseže točko preloma – nekje okoli 35.000 evrov bruto bruto bruto (vseh stroškov letno, všteta tudi dodatna poraba vode za pitje ali splakovanje) – finančniki sedejo za mizo in začnejo računati donosnost naložbe (ROI) v avtomatizacijo. A ko proces enkrat avtomatiziraš, imaš en velik kadrovski izziv manj. 

Pa še to bi dodal: pomanjkanje delovne sile je čisti ekonomski problem. Poglejte področje kulinarike: danes so vsi »chefi«, kuharjev ne primanjkuje v prestižnih restavracijah, primanjkuje pa jih v domovih za starejše občane. 

Kje vidite mejo avtomatizacije skladišč v slovenskem prostoru? Kaj se ekonomsko sploh še splača avtomatizirati in česa ne, glede na majhnost trga in specifiko pretoka blaga?

Če vprašate stroge ekonomiste, se sprva ne splača nič. Ekonomija je sistem, ki nekje vzame, drugje da, razliko pa obdrži zase. K sreči pa je ekonomija le posledica človeškega delovanja in ne začetek vsega. A preden zaidem, naj odgovorim na vprašanje. V Sloveniji velja pravilo zgleda: ko bo nekdo pri nas postavil resnično, vrhunsko avtomatizirano skladišče in to javno izpostavil, bodo drugi hitro sledili in ga začeli posnemati. Velikost trga pri tem sploh ne igra ključne vloge. Naša največja težava je, da trenutno ne znamo rešiti niti osnovnih logističnih problemov, kot je neskončno nepotrebno premetavanje blaga. Če prekladanje istega tovora zmanjšate s petih faz na tri, ste, kot primer, namesto petih ton fizično premaknili le tri tone. To je prava racionalizacija. 

Danes zaradi slabe optimizacije delamo ogromno odvečnih gibov in kilometrov, ko iščemo specifične izdelke po različnih trgovinah. Osebno bi takoj sprejel napredno nakupovalno aplikacijo, ki bi mi natančno povedala, kje naj kaj kupim, da namesto 100 kilometrov prevozim le 30, ali pa da nekdo drug opravi ta nakup namesto mene. Mej za avtomatizacijo v resnici ni. Na dolgi rok se ekonomsko splača prav vse, na kratek rok pa skoraj nič. Težava je le v tem, da se podjetja še vedno bojijo velikih začetnih naložb. 

Bi za konec dodali še kaj, kar se vam zdi ključno za razumevanje prihodnosti logistike?

Sem velik pristaš reda in standardizacije. Če imate vzpostavljen materialni tok od točke A do točke B, nujno potrebujete logistiko. Vendar logistika lahko uspešno deluje le v urejenem okolju in po vnaprej določenih standardih – vse ostalo je kaos. Iz reda in standardizacije nato izhaja medsebojno zaupanje, ki je ključno za delovanje oskrbovalnih verig. In ne pozabimo: logistika je specifična dejavnost, na katero se – kljub prepričanju mnogih – vsi pač ne spoznamo. Za logistiko moraš imeti preprosto občutek. Podobno kot velja za posluh v glasbi.