Kršitve glede delovnega časa so na vrhu vseh kršitev

Zakaj sploh prihaja do nadurnega dela?

Iz letnega poročila za leto 2018, ki ga je podal Inšpektorat za delo RS, pristojni organ za nadzor nad izvajanjem delovnopravne zakonodaje in zakonodaje s področja socialnega varstva, izhaja, da so bile v letu 2018 in v letih pred tem kršitve glede evidenc na področju dela in socialne varnosti in kršitve glede delovnega časa ter zagotavljanja odmorov in počitkov na vrhu vseh kršitev.

Kršitve ZEPDSV so ugotovljene pogosteje od kršitev v zvezi z delovnim časom ter zagotavljanjem počitkov, kar pa nikakor ne odraža dejanskega stanja na področju spoštovanja določb v teh segmentih.

ZEPDSV je zelo pomemben predpis predvsem z vidika izvajanja inšpekcijskega nadzora, saj med drugim predpisuje obveznost vodenja evidence o izrabi delovnega časa in predstavlja osnovo za ugotavljanje izvajanja določb o delovnem času, nadurah, odmoru in počitkih.

Inšpektorat je mnenja, da do prekomernega dela v praksi prihaja pogosteje, kot se dejansko ugotovi na Inšpektoratu, in sicer zaradi: 

• opustitve vodenja evidenc, 
• neustreznega vodenja in tudi prirejanja evidenc, 
• pomanjkljive normativne ureditve,
• nepravilnosti v zvezi z delovnim časom ter zagotavljanjem počitkov

Inšpektorat je tudi javno sporočil, da je izvajanje nadzora nad vodenjem evidenc o izrabi delovnega časa v gostinstvu in gradbeništvu, ki so ga izvedli poleti 2019, pokazal, da je 90 % delodajalcev sicer vodilo evidence, a jih je več kot 90 % to počelo ročno in manj kot 10 % elektronsko. Pravilnost podatkov tako ni bila nujno zagotovljena.

O najpogostejših kršitvah na katere naletijo inšpektorji za delo smo pisali tukaj.

Nizke sankcije nimajo odvračilnega učinka

V ZEPDSV sankcija za kršitve za odgovorno osebo sploh ni določena, sankcije za pravno osebo pa so zelo nizke, zato nimajo odvračilnega učinka. Delodajalci tako pogosto ne vodijo evidenc oziroma jih ne vodijo v skladu z zakonom, inšpektorji pa težko ugotavljajo in dokazujejo kršitve glede delovnega časa in obveznih počitkov ter posledično tudi težko sankcionirajo delodajalce zaradi kršitev na področju delovnega časa in obveznih počitkov.

Inšpektorat RS za delo zato že nekaj let vlaga predloge sprememb ZEPDSV, ki jih je Ministrstvo za delo v letošnjem letu tudi začelo pripravljati in naj bi bile v vladni obravnavi spomladi leta 2020.

Evidenca o izrabi delovnega časa v prihodnje

Predlogi sprememb nakazujejo, da bi bilo ZEPDSV nujno spremeniti tako, da bi se moral v evidenco o izrabi delovnega časa dnevno vpisovati tudi čas prihoda in odhoda delavca na delo in z dela ter čas začetka in zaključka koriščenja odmora, saj je drugače težko oziroma nemogoče ugotavljati prisotnost na delu, počitke, nočno delo, odmore, nadurno delo in podobno. 

Druga sprememba, ki jo predlagajo, je širitev definicije delavca, in sicer tako, da ta pojem zajema tudi delavce, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravljajo delo pri delodajalcu, torej tudi preko podjemne in avtorske pogodbe, če to delo opravljajo osebno in so vključeni v delovni proces delodajalca ali pretežno uporabljajo sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika. 

Inšpektorat nadalje predlaga, da se jasno določi, na kakšen način naj se vodijo evidence, da bodo verodostojne (na primer, da se predpiše obvezno elektronsko vodenje evidenc) ali da se določi, da mora delodajalec delavce vsak mesec seznaniti s podatki iz evidence o izrabi delovnega časa, ki se nanašajo nanje, saj bi tako delavci lahko sproti spremljali stanje ur in to tudi potrdili s svojim podpisom.

Predlagajo pa seveda tudi višje globe za kršitve. 

Cilj spoštovanja pravil v zvezi z delovnim časom je preprečiti pretirano izčrpavanje delavcev in jim zagotoviti varnost in zdravje na dolgi rok ter tudi usklajevanje poklicnega in družinskega življenja.

Evidence, ki jih je dolžan delodajalev evidentirati

Nova direktiva s področja evidentiranja delovnega časa se dotika predvsem evidence o izrabi delovnega časa. 18. člen Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) trenutno opredeljuje, da je delodajalec dolžan za posameznega delavca dnevno evidentirati:

• podatke o številu ur,
• skupno število opravljenih delovnih ur s polnim delovnim časom in s krajšim delovnim časom od polnega z oznako vrste opravljenega delovnega časa,
• opravljene ure v času nadurnega dela,
• neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače iz sredstev delodajalca, z oznako vrste nadomestila,
• neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače v breme drugih organizacij ali delodajalcev in organov z oznako vrste nadomestila,
• neopravljene ure, za katere se ne prejema nadomestilo plače,
• število ur pri delih na delovnem mestu, za katera se šteje zavarovalna doba s povečanjem, oziroma na katerih je obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, z oznako vrste statusa.

Delodajalci v EU morajo vzpostaviti zanesljiv in objektiven sistem za evidenco delovnega časa

Tudi sodišče Evropske Unije v svoji sodbi iz maja letos v zadevi C-55/18 Federación de Servicios de Comisiones Obreras (CCOO)/Deutsche Bank ugotavlja, da brez sistema, ki omogoča evidentiranje dnevnega delovnega časa, ki ga opravi vsak delavec, ni mogoče objektivno in zanesljivo določiti niti števila opravljenih delovnih ur in njihove časovne razporeditve niti števila nadur. Takšna ureditev v praksi onemogoča, da bi lahko delavci uveljavljali svoje pravice. Zato morajo države članice zaradi zagotovitve polnega učinka pravic iz Direktive o delovnem času delodajalcem naložiti obveznost, da vzpostavijo objektiven, zanesljiv in dostopen sistem, s katerim je mogoče evidentirati dnevni delovni čas, ki ga opravi vsak delavec. Naloga držav članic je, da opredelijo konkretna pravila za uvedbo takega sistema, zlasti obliko tega sistema, po potrebi ob upoštevanju posebnosti vsakega posameznega sektorja, ali posebnosti, ki med drugim izhajajo iz velikosti nekaterih podjetij.

Avtomatizirano upravljanje z delovnim časom izboljšuje produktivnost dela

Vzpostavitev pravilnih evidenc ne sme biti zgolj v funkciji zagotavljanja skladnosti poslovanja s predpisi, temveč naj enako pomembno ponudi delodajalcu orodje, s katerim zagotavlja boljšo učinkovitost in organizacijo delovnega procesa.

Le bolj učinkoviti in poslovno uspešni delodajalci lahko dvigujejo kulturo zavedanja o pomembnosti pravic delavcev in tako ustrezno uravnotežijo interese lastnikov in delavcev. Obveznost vodenja evidenc delovnega časa v prav nobenem delu ne posega v fleksibilnost organizacije dela in delovnega časa pri posameznem delodajalcu. Vsak delodajalec lahko v okviru zakonskih možnosti prosto razporeja delo in delovni čas posameznega delavca glede na potrebe delovnega procesa.

Če je bil zapis vreden vašega časa, ga delite med prijatelje na socialnih omrežjih.